Peter Misja: V Vonarskem jezeru bom naslednje leto v vsakem primeru zaplaval: ali kot dekadent, kot protestnik, ali pa z veseljem (2. del)

Potem ko smo se v prvem delu intervjuja z županom občine Podčetrtek ukvarjali bolj z lokalnim nivojem, gremo tokrat nekoliko širše, na pokrajinski in nacionalni nivo. Peter Misja namreč ni le župan svoje občine …

Gospod Misja, septembra ste postali predsednik Skupnosti občin Slovenije. Kateri so prvi koraki, ki ste jih storili v novi vlogi in katere kratkoročno še načrtujete v naslednjih tednih in mesecih?

No, jaz sem vodil kar nekaj stvari. Sem podpredsednik turistične zveze. Laskam si, da sem bil predsednik odbora za turizem tudi pri Skupnosti občin in verjetno turističnih bonov, o katerih sva prej govorila, ne bi uspeli v taki obliki izkoristiti, če ne bi vodil skupine, v kateri smo uredili tako imenovano e-poročanje, kar pomeni, da imamo prijavo gostov urejeno kot je treba. Sam sem v te stvari zelo dolgo vključen.

Prvi koraki niso nič drugačni, kot vsepovsod. Ustvarjam komunikacijo in znam komunicirati z ljudmi, to se mi zdi zelo pomembno, ne da jim jaz samo govorim, ampak da tudi poslušam. Celotno naše predsedstvo se je našlo, tako da znamo dobro medsebojno komunicirati. Imam pa to srečo, da zdaj državo vodijo ljudje, s katerimi lahko komuniciram. Tukaj morem izpostaviti ministra Koritnika, saj tisto, kar on reče, drži in se ni treba več pogovarjati – zadeva je zaključena. Takšne ljudi človek lahko ceni.  V Sloveniji poznam vse, ki so bili v zadnjih 10 letih na političnih položajih. Imamo polno politikov, ki obljubljajo, da bodo zadeve uredili, a poznam jih samo nekaj, katerih beseda je dovolj, da veš, da bodo to res storili.

Najprej je naš cilj, da naredimo stabilne občine, kar se počne tudi z denarjem. Predvsem pa bi bilo po moje bi dobro, da bi se povezala vsa tri združenja, ki skrbijo za občine. V Skupnosti občin Slovenije je 179 občin, v  Združenju mestnih občin jih je 11, v Združenje občin Slovenije pa mogoče 100. Zdi se mi, da bi morali tu, kot pravim, »brcati na isti gol«. Če pa že ne, se pa mi zdi dobro, da vsa tri združenja pridemo k ministru Koritniku in tudi enotno povemo in nastopamo. Probleme v občinah imamo tako vsi približno enake.

Te tedne imamo kar nekaj sestankov. Največ težav se pojavlja na Ministrstvu za okolje in prostor, predvsem zaradi prostorskega načrtovanja, kjer moramo stvari drugače obrniti. Pa Ministrstvo za kulturo, tudi razna soglasja itd. Vsaki dan je nekaj, recimo sklad kmetijskih zemljišč in tako naprej. Skratka, vsaki dan se pojavi nekaj kar onemogoča razvoj različnih občin in moram reči da je tu potreben čas in pa dobra komunikacija.

Kako gledate na projekt pokrajin, kot je zastavljen sedaj? Je to način decentralizacije, ki je v državi potreben in kakšno dodano vrednost bi pokrajinska organiziranost prinesla občinam?

Mi je kar žal, da leta 2007 ali 2008 tega nismo rešili. Ta zadeva je bila zelo blizu konca, a vmes so bili razni interesi. Vsak bi imel pokrajino, kar se meni ne zdi dobro. Morali bi reči: tako je, če pa komu ne paše, pa naj gre v drugo pokrajino. Skratka, nekako drugače bi morali to rediti. Osnova je to, da moramo določiti, kar smo tudi naredili, kaj bo pokrajina delala in koliko bodo neke stvari stale. Decentralizacija se bi zagotovo zgodila, če bi neke stvari upoštevali, zagotovo pa bi morali narediti tako, da ne bi bilo zaradi formiranja pokrajin kronično več zaposlenih, ki bi na neki drugi inštituciji delali manj, zato pa ne bi bilo nič več izkoristka. Za nekaj stvari, če dam konkreten primer – za obvoznico Dramlje na našem območju, se ne bi več odločali v Ljubljani, ampak bi se s tem ukvarjali mi, teh 30 ali 25 občin. Potem pa bi rekli, aha zdaj pa mi rabimo to obvoznico, jo bomo mi naredili. Ne rabimo več spraševati v centralo.

Po moji oceni bi čisto drugače stvari speljali, če bi imeli pokrajine. Ta trenutni čas bi lahko tudi rekel: aha, pri nas se je zdaj zgodilo to, da imamo veliko manj ali več primerov koronavirusa, kot ga imajo drugje, pa bi lahko imeli drugačne ukrepe, kot jih imajo npr. v Mariboru. Po moji oceni ne bi bilo to nič narobe. Druge države to imajo. Še več pa bi pomenilo, če bi že v preteklosti imeli pokrajine, bi lahko izvedli veliko več strateških projektov. In čeprav imamo zdaj neki rok okoli leta 2030, dlje kot bo vse skupaj trajalo, manjše možnosti so, da pridemo do pokrajin.

Bi pokrajine prevzele kakšne obveznosti, ki so sedaj na ravni občin?

Mogoče tudi, bolj pomembno je da bi prevzele tiste, ki so na državni ravni, pa morda kakšno stvar tudi od Upravnih enot. To je stvar dogovora, ne bi bil  pa nič jezen, če bi denimo od občin prevzele vrtce. To bi pomenilo, da občine dobijo manj sredstev, ampak vrtce pa upravljajo pokrajine, enako socialno področje. Pred nekaj leti se je dogajalo, da so bile občine računovodski servis, samo plačevale so neke storitve. Namesto, da nam dajo denar namenjen za to, bi lahko to direktno iz Ljubljane plačevali. Pokrajina bi lahko takšne stvari lažje zastavila.

Koliko pokrajin bi po vašem mnenju moralo biti v Sloveniji?

Maksimalno 10

Če se ozrete okoli sebe – kako ste zadovoljni z napredkom in razvojem sosednjih občin ter celotnega območja Kozjanskega in Obsotelja – kako poteka sodelovanje z župani, je tu kaj težav ali zadeve tečejo gladko?

Po mojem mnenju se kar dobro razumemo, so razne stvari, ko kdo »zasolira«, ampak na splošno nam gre kar dobro. Plod tega je bilo v preteklosti kar nekaj skupnih projektov. Lahko omenim, da je občina Podčetrtek s skoraj vsemi sosednjimi občinami naredila kakšen večji projekt. Na primer, z Rogaško Slatino smo delali za par milijonov evrov vredno kolesarsko stezo, z več občinami smo naredili skupni projekt vodo oskrbe in tako naprej. Lahko rečem da na tem področju zelo dobro sodelujemo. Sodelujemo tudi z občino Bistrica ob Sotli, ki je bolj kot ne v Posavju in je bolj svoje območje.

Če pa govorim o razvoju, pa menim da bi ga lahko tudi pospešili. Včasih se mi zdi, da samo eden, dva ali pa trije »trkamo« po Ljubljani, pa potem ni takšnega učinka. Jaz govorim o večjih projektih, ki se bi morali zgoditi, ampak če povzamem, je bil pa ta razvoj ravno zaradi evropskih sredstev in vsega ostalega v zadnjih desetih letih izredno velik.

Zdravko Počivalšek je že 6 let slovenski minister za gospodarstvo. Njegova skrb je seveda gospodarski razvoj celotne Slovenije, pa vendarle – kaj konkretno je do »svojega« človeka na tako visoki državni izvršilni funkciji do sedaj imela občina Podčetrtek in Kozjansko-Obsoteljsko na splošno?

Najprej moram poudariti, da bi ga rajši videl tukaj. Mnenja sem, da bi bil veliko bolj potreben doma. Tukaj sva veliko bolj sodelovala, čeprav sem v vseh funkcijah, ki sva jih prej naštela, z njim tudi nekako povezan. Počivalšek se je zelo zavzemal za Vonarsko jezero, tisti prvi del, zapornica ki smo jo imeli na Interregu, je šla skozi, drugi del pa tudi on vidi, da ni tako enostavno. Ni mogoče razumel toliko kot jaz, ko sem bil župan, kaj pomeni birokracija in koliko let to traja, da se takšna stvar obrne. Jaz upam, da se še trudi. Sam pravi da se še in da bi nekako to zadevo speljal. Če mu bo uspelo, bom zelo vesel.

Drugače pa bom čisto konkretno povedal, zaradi tega ni imela občina Podčetrtek nič kaj konkretnega, tudi ne vem kako bi imela, bom pa zelo vesel, če bo kdaj kaj od tega imela. Ne morem pa za Kozjansko in Obsotelje reči da je enako, ker na širšem nivoju kar veliko sodeluje, tudi je zraven pri pomoči raznim podjetjem. Tudi od naših podjetij daj pride kak klic na pomoč in upam da tudi tukaj pomaga. Generalno pa mislim, da on na državni ravni naredi veliko več kot lahko naredi za naše območje.

Če se na kratko dotakneva projekta Vonarsko jezero. V zadnjem intervjuju za kozjansko.info ste optimistično napovedali, da boste lahko v letu 2021 v tem jezeru zaplavali, kako je s tem?

Sem povedal, da bom v letu 2021 zaplaval če bom živ in zdrav, ali kot dekadent, kot protestnik, ali pa z veseljem. V vsakem primeru bom v letu 2021 v jezeru zaplaval. Upam, da bo zdaj analiza tal narejena, kajti glede tega ni kaj izumljati. Če bo pri analizi vse normalno, so pri regiji rezervirana sredstva, neka milijonov za prednostni projekt. S tem bi jezero lahko kaj hitro očistili.

Na območju občine Podčetrtek smo pri tako imenovani ribiški koči v OPN-ju že predvideli in imamo že narejene zadeve. Zato, če se bo pojavil kašen namig, da se bo zajezitev začela izvajati, bomo že začeli z ureditvijo infrastrukture na tem območju in pa poiskali partnerja, ki se tudi kar pojavljajo, lahko rečem, da veliko kličejo. Če pa ne, bo pa res potrebno še Zdravka Počivalška morda ali pa tudi Petra Misjo, da skoči v kakšno drugo zadevo.

Imate kakšne ambicije na državnem nivoju politike?

Nikoli jih nisem imel, moram pa reči, da me mnogo ljudi kontaktira in reče, da bi bilo potrebno kaj več stopiti v Ljubljano. Nekega veselja do tega pa nimam. Na občini tiste glavne zadeve, za katere sem imel željo narediti oziroma spremeniti, in sem zaradi njih tudi šel v župansko kandidaturo, počasi odpiram in tudi zaključujem, tako da se mi zdi bolj pomembno, da se razvija Podčetrtek. Čeprav pa, glede na to da smo nekateri – ne govorim samo zase – mnogo županov je takšnih, ki smo že vrsto let vpeti tako v svoje občine, kot tudi v razne druge funkcije na državnem nivoju. In glede na to, da je tako, bi lahko rekel, da bi ti ljudje drugače razmišljali v Ljubljani, kot razmišljajo zdaj nekateri.

Zakon ki je bil pred nekaj leti sprejet, onemogoča združljivost poslanske in županske funkcije. Kako gledate na to? Bi bilo to morda smiselno spremeniti?

Seveda bi bilo. Bil sem na nekaterih sestankih, po katerih trdno mislil, da bi podprli to združljivost.  Ampak odkar sem v vlogi predsednika Skupnosti občin malo preverjal, pa vidim, da ni nekega interesa. Tako da se bomo verjetno morali župani na drugačen način organizirati, da bi lahko kaj takšnega izglasovali. Ampak nekega interesa ni,  ker mislijo, da bi mi oportunistično vlekli k sebi vsak za svojo občino, to pa ni res. Meni se zdi bolj pomembno, da – jaz sem zdaj skoraj vsak teden v državnem zboru zaradi kakega zakona na državnem svetu – lahko človek malo drugače razmišlja, če je toliko let v nekaj vpet, kot tisti, ki nima še niti dneva delovne dobe. Se pravi, da taki ljudje, ki imajo izkušnje, lahko drugače razmišljajo in tudi sprejemajo drugačne kompromise, kot nekdo, ki misli da ima vse sam prav.

Kako lahko v zdajšnjih razmerah prebivalci občine Podčetrtek zrejo v prihodnost? Predvidevamo lahko, da bo po množičnem cepljenju spomladi širjenje virusa vendarle omejeno, a kazati se bodo začele druge posledice okoliščin, ki jih je povzročila ta pandemija. Kakšne izzive na lokalni ravni torej od naslednjega leta pričakujete vi in kako bo občinsko vodstvo svojim občanom stalo ob strani in jim pomagalo pri vrnitvi v »normalnost«, kakršnakoli že ta bo?

Mi že z proračunom načrtujemo tako, da bomo, kar se tiče dela po koronavirusu, vse postavili na svoje mesto. Določena sredstva smo že namenili za promocijo in vse ostalo, ker moramo v prvi fazi poskrbeti za turizem. Po drugi strani pa imamo ostalo infrastrukturo postavljeno, tako da bodo naše občanke in občani lahko vsekakor tudi naprej kvalitetno živeli. Tudi s projekti, ki jih načrtujemo v bodočnosti, od doma starejših, nujne medicinske pomoči, vrtca, cone in vsega ostalega, bodo doprinesli k temu, da bomo lahko preživeli.

Seveda bo pa tukaj potrebno tudi izredno veliko skupnega razmišljanja in tudi veliko potrpljenja na vseh področjih. Sam bom najbolj vesel, ko bom tukaj preko ceste slišal vrvež otrok, ko bodo otroci začeli spet zunaj brcati [žogo] in ko bo Podčetrtek spet poln ljudi, da se bomo lahko pogovarjali. In ko se bomo lahko pogovarjali, bomo lahko mnogo skupaj naredili.

 

Vir: kozjansko.info