PODČETRTEK
Obmejno središčno naselje z gručastim trškim jedrom leži v ozki stranski dolini in na njenih pobočjih med mejno reko Sotlo ter vzhodnimi pobočji gozdnate Rudnice. Podčetrtek je središče novonastale občine. Že leta 1404 je bil omenjen kot trg; imel je tržne sejemske in sodniške pravice. Pod gradom stoji cerkev sv. Lovrenca.
Današnjo funkcijo središčnega naselja dopolnjujejo številne obrtne dejavnosti, centralna osnovna šola in vrtec, zdravstveni dom, pošta in banka. Podčetrtek ima vlogo občinskega središča.
V neposredni bližini naselja se nahaja priznano termalno zdravilišče Terme Olimia.
IMENO
Imeno je obmejno gručasto in obcestno naselje, ki leži na široki ravnini na desnem bregu Sotle. Obmejno prometno vlogo potrjujeta meddržavni mejni cestni in mednarodni železniški prehod. Poleg kmetijstva in uslužnostne obrti ustvarjata utrip kraja sodobna vinska klet in “ranč pri ribniku”. Nad naseljem se dviga vinogradniška Imenska gorca s cerkvijo sv. Križa. Na vrhu Imenske gorce je razgledna točka pri lovskem domu.Zanimiv je nastanek krajevnega imena; ime je povezano s piljštanjsko grofico Emo, ker je bilo to področje Emino posestvo. Izvirno bi se torej kraj imenoval Emino, po zamenjavi samoglasnikov pa je nastalo Imeno.
Na Imenskem polju se nahaja športno letališče, ki bo še popestrilo turistično ponudbo tega območja.
GRAD PODČETRTEK
Zemljiška posest teh krajev je bila v srednjem veku v lasti savinjskega krajišnika grofa Viljema in njegove žene Heme Pilštanjske. Po grofovi smrti se je grofica umaknila v samostan. Svoje posesti je podarila ženskemu samostanu v Krki. Po njeni smrti je posest prešla v Krško škofijo.
Ko so Ogri leta 1441 ogrozili deželo, je krški škof Johann izročil grad Podčetrtek cesarju Frideriku IV. V letih od 1479 do 1490 je bil grad v lasti ogrske vojske. V velikem kmečkem uporu leta 1515 so grad zavzeli kmetje.
Leta 1527 je postal oskrbnik podčetrškega gradu Hans Tattenbach. Že leta 1567 je grad dobil v zakup njegov sin Sigmund, leta 1612 pa so ga Tattenbachi kupili in mu gospodovali do obsodbe zarotnika Erazma Tattenbacha. Erazma so v Gradcu leta 1671 obglavili in celotno posest Tattenbachov zaplenili.
Attemsi so grad obdržali vse do konca druge svetovne vojne.
Po letu 1945 je grad postal splošna ljudska last; postopoma je bil popolnoma izropan. Rešili so le nekaj umetnin, ki jih hrani Posavski muzej v Brežicah. Grad je nato še nekajkrat menjal gospodarja, služil za stanovanja in zasebno kurjo farmo. Po znanem potresu na Kozjanskem leta 1974 je zavod za spomeniško varstvo v Celju obnovil njegovo streho, domači investitorji pa so pozidali del porušene vzhodne stene, popravili zunanje oporno obzidje, na najbolj ogroženih mestih obnovili streho, uredili odtoke meteorne vode …
Sedaj je stavba v zasebni lasti.Mogočni rumeni grad je prava pokrajinska in zgodovinska znamenitost. Nenadomestljiva bo škoda, če bo še naprej propadal, kajti njegove izgube nihče nikoli več ne bi mogel nadomestiti.
CERKEV SVETEGA LOVRENCA
Pravilno orientirana cerkev stoji pod grajskim hribom v Podčetrtku na koncu trga. Sestavljata jo ladja, kateri je na severu prizidan kvadratni zvonik s pokritim zidanim stopniščem, in malo ožji, a enako visok tristrano sklenjen prezbiterij, kateremu je na severu prizidana velika nadstropna zakristija. Zvonik ima oktagonalno piramidasto streho.
Zunanjščina cerkve je minimalno členjena. Na ladjini vzhodni fasadi je nad renesančnim portalom po vsej širini širok, z borduro označen pas fragmentarno ohranjenih zgodnjegotskih fresk.
Notranjščino obdaja greda z banjastim obokom. Prezbiterijev obok krasi figuralno arhitekturna iluzionistična poslikava, delo freskanta Attemsovega kroga, Johanna Casparija Waringerja iz leta 1712, kot povesta kronogram in podpis v medaljonu.
V desno ladjino steno so vzidani trije renesančni nagrobniki. Cerkev ima tri oltarje iz 19. stoletja. Glavni oltar, posvečen Lovrenčevi Materi Božji, in stranski, posvečen Antonu Padovcu, sta deli Leopolda Götzla iz leta 1853. Srednji je izdelan v baročni tradiciji in ima antependij. Prižnica je prav tako Götzlovo delo.
Cerkev je bila že v 14. stoletju sedež vikariata, ki je spadal pod piljštanjsko prafaro. Iz tega časa je verjetno ladja z ohranjeno poslikavo na zunanjiščini. Zvonik so prizidali v 17. stoletju, leta 1712 pa je bil dodan prezbiterij s sočasno poslikavo.
Cerkev sodi zaradi svoje starosti, predvsem pa zaradi svojih baročnih izluzionističnih fresk, ki so delo freskanta Attemsovega kroga, Johanna Casparja Nagingerja, med pomembne umetnostne spomenike v Sloveniji.
CERKEV SVETEGA KRIŽA
Pravilno orientirana cerkev stoji na griču sredi vinogradov na Imenski gorci. Cerkev sestavljajo: zvonik z osmerostrano piramidasto streho, širša ladja pravokotnega talnega tlorisa in nekoliko ožji ter višji petosminsko zaključen prezbiterij, ki ima na severu prizidano pritlično zakristijo. Vogali zvonika in ladje so členjeni s slikanimi vogalniki, stene južne ladje z baročnimi, prezbiterija pa z poznogotskimi okni. Zvonica, ki je odprta le na zahodni strani, ima križni obok. Glavni profiliran portal je rahlo šilastoločno sklenjen. Ladja z ravnim stropom je bila poslikana leta 1919. Slavolok je polkrožno zaključen in dvostrano prirezan na ajdovo zrno. Dekorativna poslikava križnorebrastega oboka v prezbiteriju je datirana z letom 1535. Glavni oltar je leta 1919 izdelal v neogotskem stilu Ivan Sojč. Prižnica na kamnitem podstavku je preprosto delo iz leta 1825.
Cerkev je primer preproste podeželske podružnice.
